GLAS KI GA POZNAM
spet prideš
z glasom, ki ga poznam
kot veter med polji -
ki nikoli ne spremeni smeri
govoriš o spremembi
a besede se lomijo
še preden dosežejo spomin
med nama
tišina pade
ne kot teža
ampak kot prazen prostor
v katerem se sliši
moje bitje
v meni se zbirajo misli
počasi
brez dramatičnih znakov
s tiho slutnjo,
da se nekaj premika
v globini
ko se razjasni
ne iščem več tvojih korakov
ampak svoje
ki so bili ves čas
tiho pripravljeni
na odhod
Zelo lepa intimistična lirika ...
LpL
Ja, samo zakaj so ločila tako redka? Mislim, da je bilo mišljeno, da bo pesem brez ločil ...
LP, mcv
Žiga?
Jaz še opazila nisem ...
:)
Kaj naredimo? Ukinemo? Pustmo?
Lidija, najlepša hvala za podčrtanko. Veseli me, da je moja pesem v svoji tišini in odprtem ritmu našla odmev. Takšna potrditev mi veliko pomeni.
Lp. Žiga Lev
Modricvet, hvala za odziv. Ločila sem redčil namenoma, z željo, da ritem ostane odprt in neprekinjen, bližje toku zavesti kot klasični prozni strukturi. V takšnem verzu ločila pogosto delujejo kot ovire, zato sem jih pustil ob strani.
Lp! Žiga Lev
Žiga, ne vidim razloga, da si na treh mestih ločilo pustil.
LP, mcv
Modricvet, ločila, ki so ostala, niso tam zaradi pravopisa, ampak zaradi ritma. Brez njih bi se verzi prehitro zlili in izgubili svojo notranjo napetost. Gre za zavestno odločitev - ločila sem uporabil le tam, kjer poudarijo pomen, drugje sem jih namenoma pustil ob strani. Gre za razliko med slovnično ločilnostjo in poetično ločilnostjo. V poeziji ločilo ni nujno slovnično, ampak je zvočni element, podobno kot nota v partituri.
Lp! Žiga Lev
Hvala za izčrpno strokovno-umetniško pojasnilo.
LP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
- 17. 01. 2026 ob 14:08
- Prebrano 241 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 94.75