Pesem se me je dotaknila, le nekaj vejic (in pa tripičje, ki je nestično ločilo - pred njim je presledek):

Našel si me tam,

kjer so dlani, ki znajo nositi tišino.

Med kamnom in dihom,

ko sem hodila brez vprašanj

in brez potrebe po cilju.

Morje je molčalo,

a vse je bilo izrečeno:

v soli na koži,

v vetru, ki je nežno gugal valove,

v pesku, ki si je zapomnil moje ime,

v korakih, ki so prihajal ...

Sedla sem na rob svetlobe

med val in senco in poslušala,

kako čas postaja mehak

kot pisani kamni, ki so se odločili

postati obala.

Če me bo kdaj spet zaneslo daleč od sebe,

bom vedela, kam se obrniti:

k tistim dlanem,

k tistemu smehu,

k tistemu dnevu,

ko me nisi vprašal, kdo sem,

ampak si mi rekel: ostani.

Lp, Ana

Hvala, Ana. Popravljeno.

Lpb

Čestitke k pesmi,

lp, Ana