Milost
Izginjanje – tako kot sneg kopní v pomladi;
izginjanje – tako kot cvet, ki vene v lepoti;
izginjanje – tako kot zvok vetrnih zvončkov;
izginjanje – tako kot slike, ki drve za okni vlaka ...
Izginiti je treba, ko je čas »ta pravi«;
izginiti je treba, ko nekdo ti slabo hoče;
izginiti je treba, ko najti ni več sloge v dvoje;
izginiti je treba, ko je trpljenje preveliko.
Mi pa hočemo le eno: biti, biti, samo biti,
biti tu za vsako ceno, tudi če se svet sesuje.
Izginiti, ko čas napoči, je milost, velik dar vesolja;
izginiti kot roža v ledu, ko posije nanjo sonce.
Tako se govori, Nada.
brez kančka strahu pred minevanjem navideznosti
lepo bodi ti želim Rajko
Hvala Rajko, Miko, da sta se ustavila ob mojem razmišljanju. Težko je reči, kdaj je naprej in kdaj je nazaj ... najbrž je eno samo kroženje.
Le kje je tista meja med izginiti in biti? Jo lahko sami rišemo? Jo lahko sami premikamo?
Odlično, Nada.
Draga Branka, o tem veliko razmišljam. Sem prostovoljka v hospicu ...
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Nada")
Napisal/a: Nada
- 16. 01. 2026 ob 17:23
- Prebrano 208 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 62.99