Gledajo me kostanjeve oči,
dotikam se srebra v laseh,
ko dlan zdrsne čez bodičasto brado, ti iztegneš hrapave dlani —
in takrat sem doma.

Srce igra na strune najlepšo melodijo.
Vse okoli mene izgine.
Čas se ustavi.
Slišim tvoj utrip,
misli se umirijo.

Naj se nikoli ne konča —
midva v večnosti,
ovita v opoj ljubezni.
Z iskricami v očeh,
kot prvič,
za vedno — le tvoja.

Anonimna