
Zdaj prišla je na idejo,
da si odkrila bo odejo.
In naj jo sonce golo greje,
dokler se seme ne poseje.
Takrat vsa sveža, prerojena,
s pomladno roso prepojena,
sešije takšno si obleko,
ki bo ji senca pred pripeko.
Tako se ves čas preoblači,
poglede nove s tem privlači.
Ves čas si plete, kvačka, šiva,
da vedno modna je, ta njiva.
Obleke so iz ajde, žita,
a čar je v tem, da je zavita.
Lepote sploh se ne zaveda;
vse to opazi - le soseda.
Zato, ker takšne je oblike,
dobiva vsak dan nove slike.
A zdaj še pesem bo dobila,
... da ne bi me (morda) tožila.
Igriva pesem s poosebljeno njivo ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!