Valovom morja prisluškujem
leskečejo se žalosti kristali
zgubljen je čas, zgubljene iluzije,
morje vabi v svoje me globine.

Moj krik — tvoj smeh,
moj jok — tvoja tišina.
Med nama ni besede dialoga,
le odmev, ki se norčuje iz mene.

Besede me zapuščajo prej kot ti,
dotik postaja že navada,
navada, težko breme,
breme, ki ga nosim sam.

Ni smisla le trenutka čar, užitki,
če v njih ne ostane sled,
če se jutro več noči ne spomni,
in noč ne prizna več moje bolečine.

Učim se molčati kakor ti,
a moj molk kriči še vedno.
Ti odhajaš lahkotno kakor veter,
jaz se drobim v sol stoletij.

Morje me razume bolje kakor človek,
vzame vse, ničesar ne obljublja,
in kadar obljubi, vsaj ne laže,
da bo ostalo
tako, kot je bilo
med nama izrečeno.

Tomaž Jevšenak