kamorkoli
plujem čez morje
na majhnem splavu
naredil sem ga iz okostja in zlomljenih src
valovi me premetujejo sem ter tja
nikjer ni obale
nikjer kopnega da bi si oddahnil
komaj diham
duši me
podhranjen sem in dehidriran
in ne vem kam
levo, desno, naprej, nazaj
kamorkoli pogledam
vse
razpada
tako kot jaz
samo spočit se hočem
in za trenutek
biti človek
Takrat, ko ni videt' luči in vse temno se zdi ...
Dobro napisano. Samo pogumno, naprej, kopno se že kaže na obzorju. Tam je čudovit potok s svežo vodo in obilje slastnih banan ;)
Čisto kratka bom Hors, da te
Ne prebudim. Si pa jadral po
Visoki vodi. Super.
Lep pozdrav
Irena
Se zbujam ob 4ih, tko da prebudit me je bolj težko. Še budilki včasih ne rata :D.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hors
- 14. 01. 2026 ob 06:04
- Prebrano 203 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 56.59