Vikende imam na ponedeljek
Okrog osmih vrata tresknejo
pod težo zadnjega adijo.
Privoščljivo gledam
kako se jim mudi,
potem, ko so me dva dni
trgali, jemali, zahtevali.
Med ždenjem v postelji ali na kavču,
izberem slednje.
Zlezem v napol prozoren kaftan,
srknem napol toplo kavo.
V kotu se za vsak slučaj polni
poceni gumijasta igrača.
Veliko zmagoslavje malega trenutka.
Mir.
Potem pa začnejo stvari,
ki sem jih včeraj spregledala,
glasno bolščati vame.
Zahtevajo odgovore,
soočenje.
Na edini prosti dan,
ne želim nositi
pretemnega plašča.
Januarja je sonce še majhno,
ptice so žilave.
Oblaki bodo prinesli odjugo,
jez bo popustil,
podrta drevesa bo odplavilo.
Spet bom nabirala tulipane.
Nekje med okruški
težko pričakovane samote,
pretiranih skrbi
in samo-tolažbe,
pri vhodu zaropota
prvi povratnik.
Cisto prehitro mine tak vikend.
Hvala za branje, Caki.
Dobra pesem, za katero že naslov obljublja, da bo zanimiva in originalna.
Predlagam pa spremembo verza, ki zveni precej nedoločno:
res ne bi nosila - morda preprosto: ne želim nositi
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ajdovakasa
- 13. 01. 2026 ob 22:12
- Prebrano 226 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 81.94