
Slovo vzel vitez je od garnizije,
na pot odpravil se tja v goro strmo,
na Gralov grad, ki često ga s srebrno
zaveso mistična meglica krije.
Tja spel je, kjer planinski orel žije,
počasi, a odločno, s keltsko trmo
do vrat dospe, na dver potrka črno,
odpre se grad, sam gral pred njim zasije.
In vzame ga v dlani iz rok prebelih
device, ki tu v žalosti zastrti
čakala nanj je sedem let debelih.
Na Škotsko se poda, kar v ravni črti,
da kralju bolnemu prinese kelih,
a je prispel ob Arturjevi smrti ...
Tole je pa resno dober sonet. Ima dramaturški lok in suspenz. Artur je tako močno vsidrana figura v zavesti ljudi. Vsi rabimo mitološke kralje. Žal ni dočakal Grala. Vendar simbolno je kelih prispel v času njegove smrti in mu pomagal pri prehodu v svet duš. Tako si jaz razlagam.
Čudi me, da se več ljudi ni odzvalo na tole mojstrsko napisano pesem.
Pesniški Pozdrav :)
naj te ne čudi, saj je bil ta sonet že objavljen nekaj dni nazaj z naslovom Geneza slovenskega soneta, ki je imel enako besedilo v kvartetnem delu, v tercetnem pa popolnoma drugačno. Ko sem objavil Le Morte d'Arthur so bralci začeli brati ta sonet in ga večina sploh ni prišla do tercetnega dela, saj je bilo besedilo isto kot v Genezi slovenskega soneta. Torej moja krivda. Poleg tega imajo bralci nasplošno rajši čustva v poeziji, kot zgodbice, kar se v mojih sonetih dogaja pogosto.
Aha, hvala za pojasnilo. Sem spregledala tvoje prejšnje delo.
No, jaz imam rada zgodbice v pesmih. Super so. Zgodbe držijo skupnost ljudi skupaj že od pamtiveka in skupnega ognjišča okoli katerega so si jih ljudje pripovedovali. Lp,
Čestitke k v sonetu upesnjeni zgodbi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!