Ko noč razgrne plašč iz temnih niti,
se misel zbudi, tiha kakor molk,
in luna pije čas iz srebrnih školjk,
da sanje smejo v večnosti se skriti.

V očeh neba so zvezde kakor miti,
vsaka je rana, vsaka je oblok,
ki vodi dušo čez nepozabni tok
do resnic, ki jih ne znamo skriti.

Med bitjem ure in molkom večnosti
je senca, vpeta v krog nevidnih sil,
ki išče smisel tam, kjer čas molči.

A prav ta hip je večnost, ki odmeva,
ko srce, golo, stopi v temno stran
in v temi najde luč, ki ne izgine.

Matjaz Maucec