PARADOKS RDEČEGA NEBA
Ko večerno sonce krvavi,
se čez polje razlije rdeča reka,
počasi, kakor da meri vsak dih zemlje.
Vse barve bežijo pred žgočim žarom,
raspršijo se v zrak,
le senca ostane,
da jo požre trenutek, ki ga nihče ne sliši.
Nebo, polno ognja,
hladno drsi po koži sveta,
kot da bi se dotikalo le spomina,
ne več življenja.
Mesec čaka na robu večera,
a ne prižge se,
kot da bi se bal lastne svetlobe.
Paradoks visi v zraku,
v tem razmiku med plamenom in temo,
ko nebo izgublja svoj zadnji žar
in noč požira iskro za iskro.
Na koncu ostane samo šepet v vetru,
tako tih,
da ga sliši le tisti,
ki zna poslušati izginevanje.
V času med svetlobo in temo so baje odprta vrata med svetovi. Tale pesem to skrivnostno razpoloženje odlično ujame brez tega, da bi se na to sklicevala. Odlična pesniška impresija g. Žiga.
Lp
Ris
Pesem žarečih podob, ki predstavljajo prelom iz svetlobe v temo ... čestitke,
lp, Ana
Rupert, Fiona in Anabea zahvaljujem se za komentarje, ki so mi v spodbudo.
Lep pozdrav!
Hvala Ana za čestitke in podčrtanko. Sem kar veliko časa porabil, da sem napisal pesem z naslovom, ki sem ga našel v članku na internetni strani, o znanstvenih vesoljskih raziskavah.
Lp, Ramiz
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
- 12. 01. 2026 ob 12:44
- Prebrano 197 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 53.43