Tam v času je skrita moja povest.
Zarjaveli so obroči brez sanj.
Otroške ročice postale so roke.
Mehkoba in trdota na obrazu
se zlivata v grenek nasmeh.
Pod tenko lobanjo se
plemenitijo sekunde, minute,
ure, meseci, leta …
Je bolje s tresočo roko sipati slad?
Oh, tempelj. Freske na zidu nemo govorijo.
Vdolbine, ureznine … se celijo
v brazgotine.
Na oltarju tam duša počiva.

Silva Langenfus