v tišini, ko nihče ne vidi
me zapelje žalost
na ustnicah hrepenečih, otožna
z glenom namazana, tipljem
in iz mojih prsi dežuje
me z uspavanko zaziba
usodni lok napenja, da se v tiso potopim
pogladi po moji solzi
iz medenice utrne iskre
ko raztezam se kot platno prek lesene zibke
in pod kopreno vzdihujem gibko
nad prepadom obup zrcalim in kričim
daj, udari, puhli ti obraz
ki luna ga mrazi
očitki mrgolijo
daj, udari, besede vame pljuni
da srce razpade
kladivo na belo krsto pade
ko iz rož uvelih spletam zvonove
iz znojnih pastelov prikličem duhove
čez obzorje se širim, v krvavem sladkorju lačna psica strohnim

sheeba