Kakav in šnops
Med poševnimi
snežaki,
odmeva ponosni
produkt
zimskih radosti,
brez garancije.
Otroški
smeh.
Mlade žile,
polne adrenalina
ne zmrznejo,
smrkavi noski
se ne bojijo
bolezni.
Če padeš
s sank,
na talnem
oblaku nič ne boli.
Ljubezen gre
skozi želodec,
zato se
nedolžne simpatije
mavžajo,
psi pa
z mahajočim
repom molijo,
da pomlad
nikoli ne
objame
bele sestre.
Kikirikanje staršev
naznani mrak
in kliče
k vročemu
kakavu.
V hiški
z okrušeno fasado
pri koncu parka,
negodovanje
odhajajočega
cirkusa
predrami
staro ženičko.
S temo
se spusti
tudi minus.
Čokoladni prah
ne bi zalegel.
Ob postelji,
na poljub
že čaka
šnops.
Še ena zima,
v kateri
pred pragom
kida
le svoje
sledi.
Še ena zima,
v kateri
pred pragom
kida
le svoje
sledi.
Kikirikanje staršev naznani mrak ... smrkavi noski se ne bojijo bolezni...
Tako je bilo. To kikirikanje staršev (kot si se posrečeno izrazil), me je spomnilo na to, kako so starši nas otroke, še posebno takrat, ko je bil zunaj sneg, mukoma spravljali domov, danes pa jih z enako 'muko' spravijo iz hiš.
Tolminka
Za nas nekatere, nostalgična. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 09. 01. 2026 ob 10:05
- Prebrano 342 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 250.69