NEKEGA ZIMSKEGA DNE (spomin)
Kapa pletena
ji leze v oči,
volneni pulover
izpod plaščka štrli.
Deklič premražen
stopica v breg,
pod sončnimi žarki
svetlika se sneg.
Modro nebo je,
snežena krajina,
hiše pod snegom,
vseokrog je belina.
Rože ledene
vztrajajo v oknih,
iz dimnikov dim
se dviguje v oblakih.
V nóge jo zebe,
ko gre skozi vas:
Še malo, še malo,
doma bo vsak čas.
Sonce je šibko,
mraz reže v obraz,
do hiše domače
zdaj vodi le gaz.
Zidovje je vlažno,
ob njem so sani,
stari oče pri tasi
z naročjem drvi.
Na hišnem pragu
njena mati stoji:
"Pohiti, pohiti,
se jed že hladi!"
Ta dan na vasi
vse tiho miruje,
ob toplem ognjišču,
se vsak zadržuje.
Iz nekega drugega časa
morda pa se nekoč spet vrne
kdo bi vedel
pozdrav proti morju in naj se v Tolminu ustavi
Tolminka,
lep ritem, ki popelje skozi ta mrzel zimski dan.
Lep pozdrav, Dejan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 09. 01. 2026 ob 08:48
- Prebrano 252 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158.48