
Človek
je zbolel,
ker že predolgo
nemo
stoji na prepihu
Pandorine skrinjice.
Tisti,
ki imajo
njene ključe,
so spoznali,
da jim bolj koristi
odprta.
Umetnike
so kupili z
iluzijo,
da je to
idealno za
navdih.
Med pomakanjem
digitalnega
peresa
v enega
izmed
zakladov skrinjice,
me radovedno
kot Pandora vprašaš,
kaj bi rekel
majhnemu sebi.
Stavi vse, kar imaš,
da bo Slovenija
leta dva tisoč sedemnajst
postala košarkaški
evropski prvak.
Po še nekaj
podobnih
šaljivih primerih,
mi z resno
tišino
daš jasno
vedeti,
da imaš ključ
obrambnega
mehanizma.
Odprem se.
Rekel bi si,
da se nima smisla
smiliti samemu sebi,
ker me svet
ne razume.
To bo nekoč
ena redkih stvari,
na katero
bom
ponosen.
zagotovo vem, da se vse nekje umiri.
težko je priti do totalitete. eni prisegajo na manko, drugi na celoto.
ko rečem, vsak trenutek je večnost, je moj žep že prazen. in v beraču pred sabo, ne vidim več sebe. v umirajočem, v neumnem in modrem.
če bi bilo odvisno od mene, zapravil bi vse stvarstvo.
pesnik je prgiščar, ki si nabira zvezd v zapuščenih lupinah školjk. ko ona pravi, kaj bo za večerjo, nina nana?
ne bom več tvezil, obljubim.
lp
Zelo zanimiva pesem, ki veliko (iz)pove..
In lahko si ponosen na to pesem. :)
Lp
Pandorina skrinjica ja.
To je lepa poezija.
Želim ti lepi dan.
Irena
My favorite from Pesem si. Great.
Felix.
Drobec sveta te morda vsaj malo razume.
Ko pa je ona ves tvoj svet
in ti ves njen svet,
ostalo ni važno.
Lp, Lynx
V Pandorini skrinji ni poezije, vendar je Pandorina skrinja lahko vedno znova v poeziji. To lahko potem ponuja (tudi pesniškemu subjektu) upanje ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Črni Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!