nebo je bilo danes zjutraj sivo kot polita pomija,
nekje med splaknjeno žalostjo in ponedeljkom,
in kavni aparat je zacvilil, kot da bi rad umrl.
ampak ni.

vseeno sem šel ven.
brez plašča. brez dežnika.
samo jaz in moji čevlji,
znucani od kilometrov, ki jih nikoli nisem obžaloval.
v preživetju ni drame.
samo lepa, butasta veličina tega.

nekateri hočejo, da sonce nekaj pomeni.
jaz samo hočem, da se pojavi,
ali pa tudi če se ne -
tako ali tako mi je prav.

ker: velikokrat so se mi smejali
in sem se jim smejal nazaj, še glasneje.
bil sem pijan v javnosti in dostojanstven v samoti
in svet se je vrtel naprej.
videl sem nebo v vseh barvah razen modri,
in nikoli me ni vprašalo, kakšne barve sem jaz.
ampak če bi me,
bi rekel: moder.

ne tisti žalostni moder.
ne razbit kozarec, zadnja stran ulice,
strgano pismo na kuhinjski mizi.
mislim tisti, ki ostane.
zvest.
kot džins, kot črnilo, kot
pesem, ki jo poješ, ne da bi vedel,
da si še živ.

poznal sem ženske, ostre kot britvice
in moške, ki so jokali ob risankah.
kadil sem cigarete z upanjem
in igral poker z obupom.
spojler:
zmagal sem.
ne ker bi imel srečo,
ampak ker nikoli nisem odnehal.

nebo ni vedno modro.
in zakaj bi bilo?
kdo pa sploh hoče “vedno”?
vedno je za lažnivce in reklame za zobno pasto.

jaz hočem jutra, ki skelijo
in noči, ki brnijo.
hočem modrice, ki zbledijo
in kavo, ki ugrizne.
hočem biti moder -
pošteno moder.
barva, ki vztraja.
ki pomiva posodo.
ki se smeji, ko toast zagori.

ne rabiš sonca, da siješ.
rabiš pogum.
malo smeha.
in mogoče
res dober sendvič.

to sem jaz.
jaz sem moder.
in nebo -
no ja, me bo že dohitelo.

Hors