Zapletam se v veje
trnove poti – življenje
zeleno srce,
zaledenele poti
skozi gozd.

Diham počasi, zadržano.
Z drhtečimi prsti potujem
po goli koži.
Napete mišice
se ostro zarišejo v platno.

Platno obesim na steno
Gledam
in s pogledom čutim
golo telo,
vsako vejo, vsak trn,
ki se je dotaknil lepote.

Čutim gozd,
ki naju obdaja
in veter, ki potuje ...
Potujem z njim
in se znova zapletam v veje
trnove poti – življenje.

Tomaž Jevšenak