Za ljudi kot sva jaz in ti

zima pride prej

in te pušča rdečih lic,

šepetaš.

Objemaš me in bolj drzne snežinke

že stopajo čez prag,

se usedajo na konice prstov.

Povej mi nekaj lepega, zašepetaš.

Povem ti, da sem kot punčka

doma imela svojo pručko.

Da sem lahko videla na pult,

ko sta babičina zlata prstana

ustvarjala kifeljčke.

Njeni so bili vsi enaki,

moj vsak drugačen.

Nasmehneš se in že pripoveduješ ti –

moja babica je pletla puloverje in nogavice,

prepevala božične pesmi.

Njene cokle so ustvarjale ritem,

lepšega od vseh ostalih.

Pila sva kakav in babica je rekla,

da, če se še kdaj oženi,

bo poročila Božička.

Potegneš me za dlan,

tečeva po snegu.

V temo, v noč, v smeh, dokjer sega gozd.

Jelke nama nudijo

mrzle dlani.

Dvigneš me.

Z roko segam po vejah do zvitka.

Hihitam se, kako si vedel, da bo danes sneg,

te sprašujem in že razgrinjam papir.

Pesem zate šepeta črnilo,

začnem brati –

Za ljudi, kot sva jaz in ti

zima pride prej

in te pušča rdečih lic …

Eva Šubic