Vsakič, ko pijem kavo,

se mi po grlu,

poleg pekoče grenkega občutka toplote,

razširi gnusna izprijena želja,

da bi mi tekočina razžrla črevesje

in razparala organe,

da se iztrgajo iz mene

ter popadajo na tla,

kot haribo bonbončki.

Moj pas,

bi se spremenil v kamnito steno

in moje roke,

bi me grabežljivo oprijele

in strgale meso iz trebuha,

nog,

rok,

prsi,

obraza,

iz vek potrgale te nagnusne solze,

saj jaz ne jočem.

Slepim, samo slepim;

sebe, druge,

predvsem pa sebe;

da sem tam

in lahko iz mene

nekdo ožame kakšno gnusno korist,

kjer bom še enkrat (še zadnjič)

popolnoma vredna,

pa še to le takrat,

ko me (skoraj) več ne bo.

Usmiljenje veje iz mene;

grabi okoli sebe in se oprijema

prvega človeka, ki mi pride naproti.

V meso zatlačim prste brez nohtov

in se zlažem v obraz:

boli, kajne, da boli.

Bruham.

Hrano, besede, lase, slino,

skrito sovraštvo do sebe,

skrito v črevesju.

majavalic