Kaj je “zdaj”,
če se razlije, ko ga izrečeš,
in če ostane, ko utihneš?

Kdo meri razdaljo
med mislijo in njenim odmevom,
če se oba rodita v isti tišini?

Ali je svet res zunaj,
ali je zunaj le navada,
ki ji rečemo “realnost”?

Kaj pomeni “jaz”,
če je sestavljen iz stavkov,
ki jih nihče ni podpisal?

Kje se začne resnica,
če se vsak dokaz opira
na že sprejeto svetlobo
preferirane luči?

Je dvom rana,
ali je okno,
ki ga bolečina drži odprtega?

Kdo je opazovalec
v tvojih očeh,
ko se pogled uči gledati?

Ali je spomin
odtis dogodka,
ali dogodek odtis spomina?

Kje je meja med pomenom in zvokom,
če beseda najprej zadene uho
in šele potem srce?

Kaj je svoboda,
če jo vedno iščemo
z istimi ključi?

Ali je dobrota lastnost,
ali smer,
ki jo izbereš, ko ni nikogar, ki bi gledal?

Kdaj se molitev začne:
pri prošnji,
pri tišini,
ali pri tistem, česar se bojiš izgovoriti?

Kaj je Bog za tvojo misel:
odgovor,
ali vprašanje, ki ga ni mogoče zapreti?

Je večnost čas brez konca,
ali globina brez mer,
ki jo začutiš v eni sami sekundi?

Če je ljubezen v človeku resnična,
zakaj se je ne da dokazati,
če ni, zakaj se brez nje vse razpade?

Kaj je svetloba:
stvar,
ali odnos med tem, kar je, in tem, kar vidi?

Kdo govori,
ko tišina v tebi
postane razumljiva?

In če je vsaka pot
tudi izguba drugih poti —
katero izgubo imenujemo “najti”?

Kaj je smisel,
če ga lahko najdeš,
in kaj je smisel, če ga moraš nositi?

Kaj lahko storim ali rečem
gluhonemi slepi osebi
da bi doživela poezijo
enako kot jaz?
Morda pa je problem,
da jaz ne razumem pravilno
njeno poezijo?

In na koncu:
ali je konec res konec,
ali je to samo vprašanje,
ki se pretvarja, da je pika?

Dejan Živko