ljubim te,

kot se ljubi zadnjo cigareto

ob treh zjutraj,

ko imaš prazne žepe,

polna usta slabih odločitev

in srce, ki dela samo še iz navade.

smrdiš po znoju, po nočeh,

ki jih nisva prespala,

po poceni alkoholu

in po resnici,

ki je noben od naju ne zna lepo zapakirati.

tvoje besede so kot klofute -

ne bolijo takoj,

ampak pustiš jih,

da delajo svoje,

kot star dolg ali slaba vest.

ljubim te,

čeprav mi greš na kurac.

ali pa prav zato.

v tebi ni nič svetega,

nič poetičnega,

nič, kar bi obesil na steno.

ti si madež na rjuhi,

ki ga nočeš oprati,

ker dokazuje,

da se je nekaj zgodilo.

ko greš,

ostanejo pepelniki,

razmetane besede

in tišina,

ki mi reče več kot vsi pesniki.

če je to ljubezen,

potem je pijana,

neobrita

in brez načrta za jutri.

ampak še vedno pride.

še vedno trka.

in jaz ji odprem.

Taras Miller