Kako rad bi človek znal povedati,
kako popolno valovi morje
in kako korenine v zemlji dišijo po domu!
In če bi poznal besede za to,
kako list drsi med prsti
in kako vejice pokljajo pod nogami,
bi vedel,
da človeška misel in zgodba narave hodita vštric.

Ničesar ne veš o borovnicah, če so ti rekli, da so modre,
ničesar o jagodah, če so ti rekli, da so rdeče.
Resnica ima vedno odtenek, ki ga beseda ne zazna.

Med srno in lisico, ki se sprehajata ob potki,
se spletajo vezi.
Skočita čez potko, kot da črte ni.
Za lisico in za srno v gozdu ni poti,
besedo za besedo se njuna pesem gradi.
Hodili bosta, kjer ju gozd navdahne,
čeprav kot zbadljivka zveni.

Sokol voha veter …
Kdo bo na koga igral?
Kot lok in violina sta.

Vrh gore je pobegnil iz vrveža nižav.
V nebo se je zakopal
kot v brlog žival.
Kot golob se zdi.
Kdo izbira te barve?

Sonce ne vzhaja samo na obzorju,
temveč tudi v pomarančah.
Zvezde ne sijejo samo na nebu,
temveč tudi v jabolkih.

Dita Škalič