Dragi prijatelj, zopet sanjal sem o tebi, dragi prijatelj, zopet jokal sem v temi.

Bil je dan, dan brez prihajajoče noči,

v leseno hišo sva stopila, tam enga sva skadila.

Dim, ki kot veter drsel skozi krošnje pljuč, sonce, rumeno, belo, naju reže.

Le trenutek še, prijatelj moj in spet brez tebe v svet.

Kako lepo je videti spomine, ko oba sva mlada, oba zelena.

In ko pogledam tvoj nasmeh, rečem le adijo, budilka popelje me v cikel minljivosti.

A dokler nimam cilja, se ne morem izgubiti.

Erazem Skuk