Celjenje ni lepo.
Ni hitro.
In ni spektakularno.

Celjenje je tiho delo.
Delo, ki se zgodi, ko ni več potrebe po dokazovanju,
ko ni več potrebe po razlagi,
ko ni več potrebe po tem, da bi kdo drug razumel.

Nekatere rane ne krvavijo.
Nekatere so globoko pod površjem,
prekrite z navado,
z močjo,
z vlogo.

Ko jih prvič zagledam, me ne prestrašijo.
Ker jih poznam.
Ker vem, da so stare.
In ker vem, da tisto, kar je počrnelo,
ni več živo.

Ne sovražim tega dela sebe.
Ne obsojam ga.
Samo odstranim, kar je odmrlo.

Počasi.
Plast za plastjo.

Vem, da obstaja možnost,
da se lahko popolnoma zaceli.
Ne ker bi bilo vse pozabljeno,
ampak ker je bilo vse končno sprejeto.

Celjenje se ne zgodi tam, kjer je vse udobno.
Zgodi se tam, kjer je rana nastala.
V starih prostorih,
v starih spominih,
v telesu, ki se še spomni.

A teh prostorov ne potrebujem več za bivanje.

Samo za zaključek.

Nekateri prostori izginejo.
Ne zato, ker bi jih uničila,
ampak ker jih preprosto ne potrebujem več.

Kar ostane,
ni praznina.
Je prostor za novo ravnotežje.

Celjenje ni vračanje nazaj.
Je tiho stopanje naprej,
z občutkom,
da lahko končno stojim na svojih nogah.

In prvič ne zato, ker moram.
Ampak ker znam.

Ker...življenje nosi tudi take načrte s seboj. 

V meni, v tebi. 

Barby