Van Goghova oporoka
Stoji sred lastne slike na tripotju.
Krog njega valovi pšenično morje.
Visoko, nedosežno je obzorje.
Nebo v komplementarnem je nasprotju
s tem žoltim poljem žita, kjer v ganotju
utaplja se, v bridkosti, ki ga orje.
In sproži kroglo. Pika. Konec štorje.
Nihče ni priča temu izginotju.
Le črne vrane, splašene od poka.
Je mrtev? Ne. Zvonenje ga zbudilo
večerno je, živi! »Čemu?«, zastoka.
Pa splazi po vseh štirih se na silo
iz slike, ki je zadnja oporoka,
tja k žalam, kjer povrne v prst se, ilo.
Spet odlična ideja in izpeljava.
Duše se vračajo v umetnost, ki je ostala za telesi, ali pa so morda za zmeraj v slikah, pesmih, prozi ...
Ja, sedaj je pa poštimano in se prima bere (*_*)
Kot pravi Irena - odlična ideja in izpeljava!
Edino ta verz, bi mogoče malček spremenil:
"Le črne vrane, splašene od poka"
recimo -
Le vrane tam, splašene so od poka
Lp Marija
Bom videl, v pesmi o slikarju je treba uporabljati čim več barv, zaenkrat imam samo žolto (rumeno) in črne vrane, sicer je res, da so vrane črne je samoumevno, toda poznam esej od Benna, ki pravi, da mora vsaka pesem vsebovati eno barvo. Zmeraj pa je dobrodošel predlog, lp
Fino tole ... ni le opis slike ampak sledi še " krevsovski " dodatek!
LpL
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 04. 01. 2026 ob 15:21
- Prebrano 235 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 119.85