
Matematika se vpraša,
ali je njen jezik kongruenten z realnostjo,
in si odgovori z enačbo,
ki ji že verjame.
Logika preveri lastno veljavnost
z istimi koraki,
s katerimi je bila zgrajena:
če sledi, potem sledi.
Statistika pogleda svet
skozi porazdelitev,
nato dokaže porazdelitev
s svetom,
ki ga je že porazdelila.
Vsaka stoji v svojem krogu,
natančnem, elegantnem,
brez razpoke.
Krog se zapre brez šuma,
kot popoln dokaz,
ki ne zapusti prostora.
Znanstvenik meri,
a merilo meri njega.
Prevaja realnost v simbole
in nato preverja simbole
znotraj jezika,
ki ga nikoli ni zapustil.
Kje je trenutek,
ko znak postane stvar?
Kje se enačba dotakne kamna,
ne da bi se najprej dotaknila
same sebe?
Resničnost ne govori v aksiomih.
Ne ve, kaj je konsistentnost.
Ne potrebuje verjetnosti,
da bi se zgodila.
In vendar verjamemo,
da so ti krogi okna,
ne ogledala.
Da niso le lepe zanke,
temveč mostovi.
Toda kdo stoji na drugi strani
in potrdi,
da most res vodi ven,
ne le globlje
v popolno skladnost
lastnih pravil?
Morda znanje ni dokaz,
ampak tveganje.
Ne gotovost,
temveč priznanje,
da realnost nikoli ni bila obljubljena
kot dokazljiva —
le kot izkušnja
onkraj naših orodij.
Všeč. Kaj pa če velja, kar je v pesmi, tudi za pesem? Ali je potem to izkušnja pesmi v oknu ali le v ogledalu? In kaj je potem nad/pod črto (ali dveh, če sploh smem šteti (ali smemo šteti, če lahko sploh štejemo), ...)? ... Zato mi je pesem všeč! :) Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Dejan Živko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!