nekoč želel sem si biti kamen

in jaz sem hotela biti mah

čustva zame bila so šiba božja

za miren dih in mehek dotik

znano je da kamen ne čuti bolečin

a mahovina pušča pogled pohojenih mehkob

znano je da kamen ne joče

in gladko zelenje ne kriči na glas

a nato si prišla ti in postal sem puh

je puhasta postala mahovina, mehkejša, udobnejša

le kaj je v tebi, da več nisem jaz

in enako, zakaj mene ni več strah in samota mi izginja

ne puh sedaj sem spužva, ki vpija vse kar je lepo

a upanje ostane, je mogoče za človeka več kot up

vse kar si vse kar daješ je nebeška mana

le da ne vem komu večja zahvala, jaz lažje diham,tebi.

hope&faith

IŽ-lev