Nestrpno pogled drsi vzdolž papirja,

črke mi plešejo pred očmi,

občutkov je več kot vseh zvezd vsemirja,

v žilah mi kri ledeni.

Tiho berem vrstice na papirju,

črke, pomešane v niz besed,

kot črno-bele tipke na klavirju,

pustijo grenko sled.

Tolaži me misel,

črnilo je črno,

papir vse prenese.

Kar berem – ni res!

A tla mi spodnese.

Prsti mečkajo ta list papirja,

šepečem besede,

si stavke ponavljam,

v prsih srce razbija in dirja,

oko se solzami napolni.

Odhajaš, mi pišeš,

daleč stran, proč,

brišeš vse,

kar si ljubil nekoč.

Anabea