Kava je višavsko zlato
rojeno iz zavzetja, 
temne maske kolonij -

v teh plodovih plešejo
mana sveta
in od obal zahoda
oddaljena čarovnija
obleganega satovja Zemlje.

Ko jo zaužiješ
se prebudijo oguljena
telesa, ki skušajo pozabiti
da so tudi sama zavzeta....

Nato za trenutek
ali dva znova zažarimo,
s pomočjo darovanjk
Zemlje kot metulji,

ki se vsakič znova izlegajo
iz kokonov lepega

novega sveta,

da se nato transsubstituiramo
kot hostije na plesu
panevropskega srečanja
za 1008 vampirjev
v pozabljenem dvorcu -
kot žrtveno darilo za vrtinčenje
na vrtiljaku družbe.

Glej, že slišim:
Lučke, pozor, snemamo -
z vsakim požirkom
se duša za trenutek
znova vrne v telo -

kot da se vanjo
pretaka skrita mana 
Jesusa Alphonsa in
Marie Conchite,

od sveta pozabljenega
mestiškega para
duš, ki v ekvadorskem višavju

pobirata zelene plodove.

Njuno mavrično srce vezanosti
na prst  ritualno
obuja vitalizem sveta, da
vsake toliko kriknemo -
Zmaga je naša,
naj živi lajf...!

En Ris