Zakaj se nam opravičuješ,
nam, podobam iz stekla in svetlobe,
ki, tako kot ti, včasih zamudimo
in čas nam zaradi tega ničesar ne vzame?

Tudi mi čakamo, kot duša zvečer,
nedotaknjeni od neizprosnega teka časa;
trenutki ne pridejo na ukaz —
zorijo v tišini, v potrpežljivem miru.

Svet je avtobusna postaja pod nebom,
kjer naglica pogosto spregleda mir;
kdor teče prehitro, izgubi pogled
in pusti najlepši trenutek zadaj.

Zato ostani — naj se ti ne mudi:
najlepši prizor pride, ko čas dozori.

Tomaž Jevšenak