ni vse tok lepo
d lahk enostavn pozabiš na vse
in se okličeš za umetnika
takiga umetnika, ki je mojstr recikliranja cukra
včas tud štetja zvezd
alpa devanja volnene kape na glavo, ko je zima.

usi smo nesrečn
in hočmo pobengt v svet, kjir to ni važn
kjir se avto nikol ne pokvar
in uvijek skuhaš kavo, ki ni češplova voda.

folk pobegne v rože
na vrt gojit solato
pogleda film alpa prebere cajtnge
ampak praznina ostane
zmeri ostane
kot nek modni dodatek s kterim se ne gre hvalisat.

js se s tem spopadam po svoje;
ščit sm naredu iz vseh propadov -
zdej me prizemli sam še žvižganje netopirjev -
ko vem da je noč in da se ne
gre kam več skrit
in da ni nič več za zgruntat alpa ugotovit
alpa razrešit.

opazujm mimoidoče pešce k gledajo gor
kr nekam v nebo
nevem kaj prčakujejo
da bo kej padl na glavo in jih streznl iz frapiranosti v kteri
so se znašl
in se znajdujejo že od 5ga leta starosti.

ni je rešitve, pjeb.
ujet smo tle;
for better or for worse;
in cenm vsak trenutek, ki ga sovražim
ker tud sovraštvo je del izkustva
in se ga morš naučit, d prepoznaš znake, ko
te začne odnašat.

nekteri se tega ne naučijo.
in to ni človeško.
in človk je žival je žival je žival je žival.

skoč v luft in pristan na nogah
in se vpraši:
zaka ne na rokah?

ne rab vsaka stvar odgovora.
včas je dost samo počakat.

Hors