
vem v novem jutru
da nikdar nisem zapustil potoka
in visokih trav za vasjo
kjer nebo ni prazno
velike vere brez imen
kjer te prvič in mogoče zadnjič
poljubi nebo
lahko ga prevedem v tisoč zgodb
živel boš življenje v katerem
boš hotel dati sebe
potem pa so se
ne nebo
prsi so se izpraznile
bajka je izginila
v praznoti vesolja
barvo je zamenjala beseda
spomni se
bil si potok žive vode
iz tvojih oči so rasla mesta
se je rojeval mesec
zvezde
o katerih zdaj veš vse
spoznal si
da je svet starejši
in da tudi ti le mineš
ko si bil velika reka
so videli le čas
in črnobelo stvar
potok žive vode
kar si
zdaj
nedoumen sebi
svoji biti
besedam votlim
besedam potratnim
potem pa so se
ne nebo
prsi so se izpraznile
bajka je izginila
v praznoti vesolja
barvo je zamenjala beseda
Življenje kot voda ... prihajanje, odhajanje ... boleče ponavljanje, spominjanje ...
Miko,
naj potok poezije teče in teče!
Lep pozdrav in Srečno!, Dejan
Čestitke k pesmi, ki se spominja prvinskosti, ki so jo prekrile - besede ...
lp, Ana
Imenitna! Hvala za vodo, hvala za reko, pohvaljen za besedo. Lepo in optimistično naj bo 2026! Jager J.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!