ko sem bil nor sem živel

v prsih zlatega hrčka

bila je to snažna žival

ki ji je srce utripnilo kakih 300 krat na minuto

ime mu je bilo Igor Mortis

taki hrčki ne živijo dolgo

zato se nanj kljub norosti

nisem pretirano navezal

jasno je da sem bil nor

lahko bi si izbral sinjega kita

ali pa afriškega slona

oboje bi bilo udobneje

čeprav je bila moja prezenca nesnovna

in me velikost njegovih prekatov ni utesnjevala

pa

me je tisto živčno utripanje nerviralo - če lahko tako rečem

srce sinjega kita utripne okoli 30 krat na minuto

to je precej manj moteče

tudi če si sveti duh in kot tak nesnovno ždiš v njem

prebivanje v srcu sinjega kita ima tudi nekaj simbolne vrednosti

saj je to v splošnem največje srce med živalmi

ampak tudi srce afriškega slona je kar udobno

in se mu nikamor ne mudi

iz neke trme sem se takrat usidral

v  Igorju Mortisu

tako je namreč oče poimenoval

konkretnega zlatega hrčka

trmasto sem se poskušal sinhronizirati z njegovim utripom

a ni mi šlo najbolje in častna beseda

od tega se mi je vedno bolj mešalo

poišči raje kako dišečo devico

ki se mazili s cedrovim oljem

mi je svetoval oče

imel je čudn smisel za humor

a njegova beseda je veljala

če bi bilo po moje bi veliko raje

bival za lahko prsnico  gruleče grlice

a v tistih časih je bilo moderno

da so jim v templjih trli  vratove

zato niso bile najustreznejša izbira

ampak z dišečo devico

se niti nisem hotel pečati

slutil sem

da bi me v trenutku stiske

mimogrede obtožila očetovstva

in oni njen tesar bi rezljal

osličke  iz cedrovine in koval zaroto kako me pokončati

zato je bil Igor

Igor Mortis še najboljša izbira

žal pa se je v faraonovih skladiščih

utopil v ječmenovi kaši

in to kakih deset let

pred osmo egiptovsko nadlogo

ko je vzhodni veter

prinesel roje kobilic

da so zatemnile sonce

in požrle vse živo

brezno