Soba diha dim in znoj,
napol topla steklenica se poti v moji dlani.
Ura tiktaka.
Pisalni stroj čaka kot usta, ki me nočejo poljubiti nazaj.

Ne gre za ljubezen,
ne za bolečino,
ne za stvari, ki jih slikajo po gostilnah.
Gre za bolečino za očmi
po tretjem kozarcu,
ko začneš govoriti resnico
ničemur.

Poskušal sem pisati trezen.
Bilo je kot raniti se z žlico.
Zdaj besede prihajajo lažje -
krivuljaste, šepajoče,
a pridejo.

Tukaj ni angelov.
Ni niti demonov.
Samo počasen kapljaj nečesa,
kar si žge pot ven
skozi prste, ki se ne nehajo tresti.

Pesem me ne bo rešila.
Tebe tudi ne.
A posluša bolje kot večina.

Hors