Nastrgati,

nadrobiti

v vdolbine
sladkobnost
časa
mu pokloniti,
ukrojíti 

drobne stopinje

preteklih – nekoč živečih src,
utripov,
papirnatih ladjic
in z njimi
hoditi, pluti, pretočiti, šteti, zarisati poglede – belo na sivo in v vanilijasto – se z njo v opečnati podobi jutra pokazati in iti
skozi aleje pripadnosti.

Nabirati petlje na pletike,
skozi tišino,
skozi plamem
označevati glasove in pojme.

Na novo predihati
in spet dihati odvečne sape.

V pretekliku
pustiti

pregnetene delce komaj zaznavne grenkobe

dobro razvaljane preko roba
mize,
prta,
slutnje,
naukov.

Žêlo pa je
kakor belo polje,
kot učilo,
ki služi kot
kremozni,
jádrni,
írhasto nagrbančen prod,
ki prekrije vse kar je v rajniku
slabega bilo.

Prikloniti se trenutkom,
udarjati z udi,
ob sen,
v zaledenelo grudo
z zavedanjem,
miselnostjo
in občutkom
ritma,
poguma,
sreče,
evtuziazma,
nečemu
mogočnejšemu,
pogumnejšemu,
bistveno večjemu
neopisljivo pomembnejšemu,
ki prihaja ....

Jernej Jager