Mežikajoče sonce,

med razprtimi vejami,

vabljivo riše dolge sanjave sence,

na razhojene poti lanskih sledi. 

Je danes korak drugačen?

Je na novo zasnovan? 

Ne! 

Noč je izzvenela kot vsaka doslej, 

že tolikokrat pričakovana,

kot prejšnja in naslednja,  

z obljubami, željami in pozdravi. 

Nič se ni v notranjosti spremenilo, 

mogoče novorojenčkov jok, nov up.

Mogoče več razočaranja,

manj zaupanja.

Novo jutro, 

nov dan, 

nov začetek 

v že poznane steze 

med znanimi ljudmi,

stvarmi in besedami. 

Zamenjali smo le koledar,

v dimenziji časa za ljudi

z istimi imeni mesecev in dni.

A gozdovi, planjave, vode in gore

utripajo v svojem ritmu 

rojevanja in umiranja, 

brez medsebojnega (pri)merjenja

uspehov, dosežkov

in hvalospevov lastnega ega. 

olgasem