Šteješ poljube,

kot zvezde,

ki tiho blešče se.

Ena, dve, tri…

“Vodim!”

Tisoč proti pet.

 Jaz jih čutim,

kot nežno sapo na vratu,

dežno kapljo na licu.

Kot topel sončni žarek

v srcu.

 Ukradeš še tisoč prvega

in se zasmeješ,

ker si zmagal

v čisto najini igri-

igri štetja in ljubezni.

 Jaz jih nosim,

z mirno tišino

v kotičku ustnic.

Kot mehko svilo

v gubi med rameni.

 Tam so ostali,

kot drobne iskre,

ki nihče jih ne opazi.

 Ti vodiš v štetju,

jaz v občutkih.

In morda je zato

vse tako lahko.

Nina Babič