Prvi dan z novo svetlobo rojen,
v mrzlem jutru s soncem zaslepljen,
zelene travnike prekriva ivje,
veter v grmovju kuje skulpture divje.

Mrak se zgosti v kristalni molk,
korak otrpne ob robu mlake,
kjer noč v led ujame dih neba
in čas za hip obstane — krhek, gol.

Pod gladino miru pa tiho tli
utrip, ki zime ne prizna,
razpoka v ledu spusti svetlobo
in voda znova steče — živa.

Iz rosnih tal se dvigne prvi šepet,
brst razpre dlani proti dnevu,
v svetlobi nove pomladi
se rodi življenje, znova — brez besed.

Tomaž Jevšenak