Vezenje besed, šiv po šiv,
kot da bi bil jezik igla,
in misel platno,
in vsaka trditev nit, ki se hoče napeti čez razpoko svojega lastnega sveta.

A to platno je že prej razrezano
na kvadrate perspektiv,
na koščke “mojega” in “tvojega”,
na mozaik, kjer se lepilo imenuje
subjektivna interpretacija
in se topi ob prvem dotiku ognja.

Zato vezem:
ne da bi našel to resnico,
ampak da bi ohranil obliko iskanja,
kot se v vetru ohranja smer zastave,
četudi jarbol ne ve več,
katera stran je sever.

Meta-epistemologija je soba z ogledali,
v kateri spoznavanje gleda samo sebe,
in vsaka metoda meri
z merilnikom, ki ga je sama izumila,
in vsak dokaz potrjuje
da dokazovanje deluje —
ker tako piše v njegovem priročniku.
Cirkularna aksiomatika absurda.

In tako se ponudi relativistični pluralizem
kot prijazen krojač:
vsakomur vzame mero,
vsakomur se nasmehne,
vsakomur obljubi obleko resnice
po njegovem okusu,
po njegovem občutku,
po njegovi rani,
po njegovi zgodbi.

Nato se po mestu sprehajajo subjekti
oblečeni v svoje “resnice”,
in vsaka je točno pravšnja —
ker je šivana iz notranjega doživljanja,
iz “jaz čutim”,
iz “jaz mislim”,
iz “jaz sem bil tam”
(četudi je “tam”
zgolj notranji hodnik spomina,
posut z ogledali in meglo).

Resnica, nekdaj ostrina,
se spremeni v teksturo:
ni več rez,
je preproga,
po kateri lahko vsak hodi
brez žuljev,
brez klina in derez,
brez neprijetnega “ne”.

A ko resnica postane udobje,
se iz nje izseli nujnost.
In jaz vezenim besedam rečem:
adijo,
kot bi mahali ladji, ki odpluje
iz pristanišča preverljivosti
v morje neštetih interpretacij,
kjer je kompas “avtentičnost”,
in zvezde so “perspektive”,
in vsak val govori:
“tudi jaz sem voda.”

Ko se subjektova resnica
tako izmuzne,
ostane le slovo:
ne dejstvu,
ampak trdnosti,
slovo skupnim tlom pod nogami,
kjer bi se lahko srečala dva pogleda
in se vsaj za hip strinjala:
to je kamen,
to je ogenj,
to boli,
to zdravi,
to je.

Toda pluralizem, vljuden kot hosta,
prinese še zadnjo ponudbo:
“Ne skrbi,” reče,
“resnica je demokratična in osebna.
Vsak ima svojo.”
In tu se MOJA pesem spotakne
ob lastno vljudnost:
ker če je resnica kot rit —
da vsak subjekt ima svojo —
potem razprava ni več iskanje,
ampak razkazovanje.

Potem argument ni več most,
ampak ogledalo.
Potem vprašanje niso več vrata,
ampak filter.
Potem popravka ni,
ker bi popravek pomenil:
da obstaja nekaj,
kar je treba popraviti glede na nekaj,
kar nisem jaz.

Zato vezem še naprej,
ne kot zmagoslavje,
ampak kot upor proti razpadu:
šivam “morda” ob “moralo bi”,
šivam “poglejva” ob “počakaj”,
šivam “kako veš?” ob “kaj če se motiš?”,
in skozi vse to vlečem nit
tanke, skoraj sramotne želje:
da resnica ni subjektova lastnina,
da ni modni kos,
da ni osebni parfum,
da ni zamenljiv okus.
Da je prej kot to
nekakšna teža,
ki jo lahko nosiva oba,
četudi vsak na svoji rami.

In če mi kdo reče:
“Pusti — vsaka resnica je relativna,”
mu odgovorim z iglo,
ne z nožem:
Relativno je lahko,
koliko hitro jo izgovoriš.
Relativno je lahko,
koliko ti je všeč.
Relativno je lahko,
koliko se prilega tvojemu egu.
Toda če je vsaka resnica samo tvoja,
potem ni več resnica —
je le tvoja rit,
ki jo braniš kot kraljestvo,
in vsak dvom je atentat,
in vsak dokaz je žalitev,
in vsak drugi človek
je zgolj druga zadnjica
v paradi zasebnih gotovosti.

Zato: slovo resnici, ki se izmuzne —
a ne slovo resnici kot taki.
Kajti dokler jezik še zna šivati,
dokler bolečina še zna reči “ne”,
dokler svet še zna biti trd,
dokler medved ne razume diskurza
in semafor ne bere interpretacij —
je v razpoki pluralizma
še vedno mogoče najti
eno samo skupno nit:
da se nekatere stvari zgodijo,
četudi jih ne odobravamo.

In to nit vežem.
Ne da bi bil prepričan.
Ampak da ne bi pozabil,
da vsaka resnica ni dekoracija subjekta,
temveč pogosto preizkus njegove ponižnosti.

Dejan Živko