
nekoč
sem bil zaljubljen –
tako sem temu rekel,
preden sem se naučil drugače.
bila je angel,
kar bi mi moral biti prvi namig.
vse, kar ima krila,
je že na pol skozi vrata.
potem je jokala.
rekla je, da sem imel predsodke.
verjetno sem res.
sledila je tišina –
takšna, ki ne odmeva,
ker je odločitev že padla.
takrat se začne drsenje,
tiho kot gniloba.
ljudje so ogabni.
ploskajo nesrečam
in prosijo za repete.
ljudje so neumni.
hočejo ljubezen
brez krvavih madežev.
ne sili me v ljubezen.
nočem postati
eden tistih ljudi,
ki pravijo »bilo je lepo«,
medtem ko štejejo brazgotine.
kar se mene tiče,
sem končal z ljubezenskimi pesmimi.
ostane le še
ta dolgočasen, neumen ritem –
duh dum duh dum –
zvok srca,
ki opravlja svoje delo
ne da bi prosilo za opravičilo.
In tisto kar smo imeli radi
Se spremeni v nič.
Brez odmeva
Žalost veje iz pesmi ... a tudi tako je življenje.
Glasba je super, dodajam pa še en "popravek":
ki opravlja svoje delo
NE da bi prosilo za opravičilo.
Res je, Nadé. Morm hitr popravit, predn Ana opazi :D
Ana ne bo opazila, ujela sem te jaz ;)
Dobra pesem, udar resnice.
LP, Lidija
Še dobr, Lidija ... Ana mi ta "brez da bi" popravlja že od leta 2015 :D.
Hwala.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Hors
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!