Že naslov pove vse,

ostalo pa je dober 

bonus ;)

Branka, dušica zlata, res je, tako smo živeli.

Veliko smo se igrali, pa tudi delali (vsaj pri nas), saj smo bili neprestano s starši.

Učili smo se od njih, kaj je prav in kaj ne, kako se je treba obnašati in sploh vsega, kar se mora otrok naučiti, še preden gre v šolo.

Skratka, lepo nam je bilo, prav kot opisuješ.

Lep dan ti želim!

Marija 

Lepi spomini na otroštvo! <3 

Ananda 

Crni Kos, hvala.

Ananda, hvala tudi tebi.

Marija, mi smo generacija!

Vsem želim srečno in kreativno novo leto.

Branka, lepo; če hočeš, vnesi par drobnih popravkov, da bo pesem bolje tekla. 

Pa mi zadiši po cimetu in otroštvu

In nas vidim v mali ivanbegovi ulici

Bose v nemarnih cunjah tudi umazane

Otroško norčave in srečne

Kot bi bili vsi iz iste družine

Ulica je bila polna vriskov

Slišal se je smeh jok 

In otroški greh

Ponavljali so se klici staršev

Na koncu grozeči

Ker se  bodo kosila ohladila

A nam iger nikoli ni bilo dovolj  

Danes so urejena igrišča prazna

Otroci čisti do sterilnosti osamljeni in žalostni

Ničesar ni kar bi jih razveselilo

Vse več je depresije 

Seveda smo si tudi nagajali

Se porivali  vlekli za lase se pretepali in si drugače nagajali ( nepotrebno ponavljanje)

Smo se pa tudi zelo veliko objemali

In si pomagali

Spomnim se slike

Ko mi je sošolka iz iste klopi

Posodila svojo svežo belo spodnjo majico

Da sem lahko spodobna šla do zdravnice

Ki je nam ta dan poslušala pljuča

Umirala sem od sramu

Ker je moja bila umazana in strgana

Pa so se mi skozi luknje videle prsi

Ki so komaj začela rasti

Spomnim se tudi največje želje male skodranke

Da bi me oče prijel za obe roki

In me vrtel in vrtel okrog sebe do vrtoglavice

V kateri bi vedela da me nikoli ne bo izpustil  

Zelo zgodaj sem odšla od doma

In si na novi poti obljubila

Da se bom ustavila

Tam kjer ljubezen živi

Danes zagotovo vem da za njo 

Ni  več ničesar  

Lidija, hvala za nasvete.

Popravljeno.

Lepo bodi.