Meje, zastave, verstva. Če jih ne bi bilo, se ne bi imeli za kaj vojskovati. Ne bi bilo želje po tujem, ker bi bilo vse naše, ne bi bilo prepričanja, da je nek prerok ali ime boga pomembnejše od drugega in je zanj potrebno ali prav tudi umreti.
Želja imeti več, je pekel v človeku. Pričakovanja so največkrat razočaranja, ki rodijo žalost. Strahovi o tem, kaj prinese jutrišnji dan, barvajo duše v temo. Le biti tu in zdaj, reči si, dobro mi je, je zdravilo za žalosti in strahove. Vsaj v svetu, ki ga imamo mi, blagoslovljeni z mirom brez vojn. Ko bi znali živeti brez potrebe spreminjati drugega za lastno zadovoljstvo, sprejemati s spoznanjem, da si srečo lahko prinesemo le sami in z vedenjem, da smo košček vesolja, kapljica, ki je padla iz vesoljnega morja, da je za kratek čas ena sama in se bo spet združila z morjem.

Vse je, kot mora biti, nam pravijo svete knjige in tisočletja stari zapisi. Vse ima svojo pot, v krožnici, na vrtiljaku, vse je kot pot sonca, ki je tu in potem zaide, da spet pride. V ta materialni svet pa kapljajo naša mala življenja, obremenjena s tistimi prej omenjenimi željami in strahovi, brez katerih bi lahko videli vse lepote, ki so nam podarjene. Ali kot sem slišala te dni – bog lahko uživa v teh lepotah le preko nas - verujoči ali ne, smo edini, ki nam je dana ta možnost občutkov z zavedanjem in mislijo, ki nas ustvarja takšne kot smo. Ne čuti srce, temveč je misel tista, ki določa, kako bomo čutili. Zatorej nam želim, da bi imeli misli kot pisane vrtove najlepših cvetic, kot žitna polja, ki jih krasijo cvetoči mak in plavice, kot široki gozdovi povezanih dreves, kot narava, ki ne tekmuje, ki si ne želi več, kot je, ki se ne boji jutrišnjega dne, le enostavno je – za lepoto in življenje, ki je sveto prav takšno, kakršno biva.

Če je ostal zadaj na poti čas, ki nas je ranil - nazaj ne moremo, treba ga je pustiti, kjer je. Brez bremena o misli na to, kaj nas čaka, ko pa vendar nihče ne ve, kaj bo že čez minuto … bodimo hvaležni, da smo zdaj in tu in trenutek za tem, ki (če) nam je dan, prav tako.
Ko pride spoznanje prave ljubezni, ki je vseobsegajoča, čas nič več ne pomeni, strah se razblini in ničesar več ne potrebujemo. Smo vse v vsem.

Srečno rast v nas boljše nam želim. <3

Hvala vem, ker ste  <3

Vaša pi, Irena.