Ob kapljici rdečega prekmurskega vina

mislim na novoletne zaobljube.

Nikoli se ne grem tega.

A sedaj, ko se kapljice napajajo v kozarce,

se moje misli polnijo v hrepenenja.

Zaobljubim se, da bom zvesta predvsem sebi.

Sebi bom zjutraj ponudila sladki poljub

in le sebe nežno objela.

Če se mi bo zahotelo, nekje ob Muri,

bom nemirno srce ohladila.

Če srce želi biti vroče,

se bom pod milim nebom ljubila.

Brala bom še vedno, več bom pisala,

spet salso solo vročekrvno plesala.

V službi bom otrokom več druženja dovolila,

doma ne bom preveč težila-

ok, to že počnem, kaj še?

Če mi ne bo všeč, ne bom kimala,

če mi ne bo do smeha,

se ne bom smejala.

Dovolila si bom glavobol in morda bolniško (preklicujem to, ne bo šlo).

Šla bom na več koncertov in glasno pela. 

Morda bi se lahko z "bago" dobro zadela?

(To je še v zraku).

Več časa bom z mamo preživela,

odkar je oče nepričakovano zaspal,

se spomnim nasvetov, ki mi jih je dajal:

Med nama je toliko razlik, a ista sva.

To leto je bilo zagonetno.

A kje sem ostala? 

Novoletne zaobljube.

Znova bom s srcem ubogim živalim

več časa posvetila,

ne samo tako, da bom krastače

med selitvijo čez cesto nosila.

Hodim veliko, a počep ali dva bom 

na dan več naredila,

na zabavah kozarček ali dva manj spila.

Razvad je veliko, 

a vsega naenkrat se ne da,

bo že še čas, bo še prilika.

Kaj pa, če ne?

Ne vemo, koliko nam je odmerjen čas ...

Ok, morda je moja novoletna zaobljuba le: 

moram biti samo jaz.

anja_i