Počasi
Dolg babičin
objem,
ko me z žogo
čakajo ostali
otroci,
zastrašujoča
dolžina Bravehearta,
neskončno dni
v osnovnošolskih
klopeh pri zgodovini,
kjer je
kot rešitev
obljubljena
polnoletnost,
daljna prihodnost.
Mrtva anakonda
ljudi,
pri delitvi
službene uniforme.
Mamina božična
rebrca,
ki se pečejo dlje
od prvih gostov
pekla,
biti na repu
kolone,
pri zadnjem obisku
veterinarja,
polna čakalnica
na onkologiji,
čakajoč na očetove
izvide.
Večnost neodločnosti
pri kartanju
bivšega prijatelja,
višek minut
v uri terapije,
ker se ne lotim
bistva.
Polžji koraki
do slabega
verza.
Vroče poletje,
ki je
potomec lenivca
in želve,
cesta brez konca
na vračanju
z dopusta.
Tvoje
negotovo stopicanje
proti vratom
v upanju,
da te s pravimi
besedami
ustavim.
Počasnost si
vzame čas
pri mučenju,
ob spoznanju,
da je vse minilo
prehitro.
O, babičini objemi so tako posebno ljubeči. A je tvoja babica še živa?
Dobri utrinki iz življenja. Jaz sicer ne jem reberc, ampak si dobro napisal. Mi je všeč. Sploh kunšten zaključek.
Pozdrav :)
.jpg "Nada")
Kako boleča, a tudi lepa je osebna zgodovina ... počasi, počasi bledijo temne slike in ostanejo tiste - svetle ...
Ja odlično res. Sčasoma se
Vsega nabere a ko bi vsaj
Bilo samo dobro. Želim ti
Samo dobro in lepe praznike
Irena
Tako se človek včasih usede in s spomini odigra eno partijo šaha.
Hvala vsakemu posebej za branje in
komentar, naj se vam/ nam v novem letu nikamor ne mudi! :)
Lp, Nejc
Čisto počasi, brez skrbi – naj se življenju ne mudi, ko smo na utečenih tirnicah...
Kako pomenljiv zaključek!
Čestitke. LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 29. 12. 2025 ob 09:14
- Prebrano 368 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 143