Kantina. Na steni vitraž —

antični steber, slog verjetno dorski,

ni jasno, ker se okoli kapitela

razraščajo veje, lahko bi bile lipove.

Ob stebru stojita

mladi devici —

dve mili podobi

zatopljeni v opravila —

ujeti

v popolnem trenutku negibnosti.

Lahko bi bili vestalki,

zaobljubljeni večnemu ognju,

med kratkočasenjem pred nočno stražo.

Ni jasno. Katera bo ostala zvesta

templju svečenice Veste?

Ni jasno. Stavnice samevajo.

Ena, verjetno tista na levi,

bo prelomila obvezo,

se izneverila pravilom edine zvestobe —

bolj kot ogenj

bo ljubila moškega,

se vdala vzgibom,

prepustila utripanju mesa.

Druga ga bo zadušila – ne moškega

ne ogenj v templju – ampak plamen,

ki jo žge v prsih. Sila hrepenenja je strašna,

zahteva podreditev. Sramovala se bo —

sebe,

zato se bo skrivala pod togo,

kar je samostalnik.

S steklenim pokrovom

bo pokrivala svoj ogenj, mu jemala kisik,

dokler ne bo postala toga,

kar je pridevnik.

Dva obraza, dve prevari,

samo ena bo izgnana,

živa zakopana — katera bolj kaznovana?

Ni jasno.

In ti, ki to bereš,

ko pri enih vratih vstopiš kot dekle,

in pri drugih izstopiš kot ženska —

kaj si izbrala?

Maša Šemrov