Med mnogimi stenami sem že bil.
Kot knjižno kazalo
sem legel že
med neštete strani
obrabljenih
in čisto novih platnic,
da bi nahranil trakuljo
v drobovju svojega obstoja,
ki se je prisesala
na zbledele črnobele fotografije
nostalgične domačnosti in topline.

Toplota ni nujno toplina.
Streha in stene
nujno ne dom.

Za mnogo praznikov
sem se kot samotni kamionar
iz ameriških filmov
po neskončnih prazninah Kanade
do obupa naposlušal
Chris Rea in njegove:
"I'm driving home for Christmas."


Na razbitinah brodolomov
svojih družin,
propadlih zvez in zakonov
sva si kot lastovki
v prsi nosila bili zaupanja
za gnezdo bližine.
V akropoli občutij
z ljubeznijo hranila
sestradane leve pomiritve.


Dom je nekaj,
zaradi česar za praznike
parkiraš kamion;
pred nočjo
v delavnici ugasneš cirkular.
Je nekaj, zaradi česar
v bifeju pustiš neodpito pivo
in se posloviš od kolegov.
Nekaj, zaradi česar
konji nemira v tvoji duši
prenehajo hrzati in rezgetati
in ti iz dlani jejo oves.

Je nekaj,
zaradi česar vstaneš,
ko drugi še spijo,
da zakuriš
krušno peč in šporhet
ter nanj pristaviš
velik pisker
za domačo župo.

Hovk