VEČERNI KRISTALI
Na Sveti večer
ne pada sneg.
Padajo kristali.
Ne iz neba,
ampak iz razpoke med molitvijo in tišino,
tam, kjer se dih ustavi
in čas ne ve več, kam pripada.
Vsak kristal je spomin,
ki se je naučil svetlobe.
Nosijo obliko zvezd,
a v sebi skrivajo temne vrtine,
kjer so nekoč gorele želje brez imen.
Dotikajo se tal brez zvoka,
kot bi se zemlja bala,
da bi jih zlomila.
In tla se jim umaknejo.
Nad strehami se razpira nevidni katedralni lok,
zgrajen iz šepetov prednikov,
iz neizgovorjenih obljub
in soli, ki je ostala po solzah.
Kristali padajo počasi,
kot bi tehtali svet,
preizkušali, ali je še vreden
čudeža.
V vsakem odsevu se zrcali rojstvo:
ne otroka,
ampak svetlobe,
ki si upa vstopiti v temo
brez orožja.
Ko se dotaknejo kože,
se stopijo v znamenje —
ne rane,
temveč pečata spokojnosti.
In ti veš:
to noč se ne moli z besedami.
Molijo kristali,
ko padajo skozi nas
in nas za hip naredijo
prozorne.
ja, lepa.
prijeten ostanek dneva brez presežka kristalov soli v juhi
RA.j.
ne otroka,
ampak svetlobe,
ki si upa vstopiti v temo
brez orožja.
Tudi besede so kristali, ki lomijo misli v bogat spekter. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuša Ilovar
- 25. 12. 2025 ob 14:46
- Prebrano 470 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 114.96