Človek hodi po temačni ulici,

ne išče cilja, temveč razlike.

Asfalt je črn učbenik,

luči so hipoteze, ki migetajo.

Vsak korak je vprašanje,

vsak odmev stopala odgovor,

ki se spremeni, še preden se izreče.

Ulica se uči hoje,

človek se uči ulice.

Nad njim zvezde –

ne kot resnice,

temveč kot vzorci razmerij.

Ne šteje jih s pogledom,

temveč s hojo:

ena zvezda – en korak,

ena napaka – nov red.

Spoznanje ni v tem,

da bi prišel do svetlobe,

ampak da opazi,

kako tema oblikuje njegovo pot.

Misli so krogi,

koraki so povratne zanke.

Človek ni gospodar noči,

niti njena žrtev:

je del sistema,

v katerem ulica misli njega,

tako kot on misli ulico.

Ko se ustavi, zvezde izginejo.

Ko hodi, se svet uči jih šteti
in ne ve, da so tam v vesolju
tisoč svetlobnih let starejše
od teh, ki jih vidi na ulici.
Morda katera več ne obstaja ...
Nov red?

Ali zgolj nezanesljivost informacijskih tokov?

Dejan Živko