Ne zanima me kako zgleda rajsko drevo
Od nekdaj sem pobirala samo navadna jabolka
Okrasila sem božično drevo
Obesila zavesne lučke
In nekaj lesenih src na stebru ljubezni
Gorijo vse štiri sveče adventa
In zgoreva sveča žalosti ker te ni
Medtem ko jem pšenično sladico
in mi oči utripajo od spomina do spomina
Me zaslepi sedanjost
Tiha stoji pred menoj in se zoporno blešči
Pogledam ji v oči in jo povabim
Da se usede na prazen stol in spije vročo limonado
Nesramna kot je gladko zavrne moje povabilo
In se loti rajskega drevesa sredi sobe
V katerem je bilo spleteno gnezdo obupa
Instinktivno sem začela reševati mladiče
Nima smisla je rekla
Se usedla in mi ponudila dlani
Na katerih se je sprostila
Utrujenost življenja
Nekatera življenja so toliko obrabljena
Da niti udarca več ne bi prenesla
Hvala, Marija.
Lep je tvoj srček.
Objem nazaj.
iskreno in brez kiča. meni so se tudi cukri uprli. vsi bomo bombončki na ogromni smrečici ..., ah.
lp, m
Čestitke k pesmi, ki postavlja stvari na prava mesta ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 22. 12. 2025 ob 07:45
- Prebrano 267 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 110.58